Prvi pravijo aleksandrijska ali kartumska, izhaja iz arabskega sveta, gojijo jo v južni Indiji. Druga se imenuje tinnevelly, po poreklu je iz severne in severovzhodne Afrike, goji se v dolini reke Nil. Listi obeh vrst so zeliščno enakovredni, stroki aleksandrijske pa so učinkovitejši in se rabijo v manjših odmerkih.

Uporabna dela
List in plod.

Raba v prehrani
Svet Evrope razvršča tinnevelly v skupno naravnih začimb N2, ki se lahko dodajo živilom v majhni količini, aleksandrijsko pa v skupino začimb N3, ki se lahko dodajo živilom na tradicionalni način, čeprav ni na voljo dovolj izsledkov za oceno strupenosti. Pri nas spadata v kategorijo Z, ki omeji rabo na registrirana zdravila.

Zeliščna raba
Ima odvajalne lastnosti, listi bolj kot plodovi. Uporablja se kot spodbujevalno odvajalo ob zaprtju in v vseh okoliščinah, ko se zahteva olajšano odvajanje z mehkim blatom, na primer pri zlati žili in po operaciji na zadnjiku in danki, za spraznjenje črevesja pred preiskavami z žarki X, pa tudi pred trebušnimi operacijami in po njih. Odvajalne lastnosti so koristne za odpravljanje jetrnih in žolčevodnih motenj, zato je tudi sestavina čajnih mešanic za odvajanje žolča. Zaradi grenkega okusa antrakinonskih glikozidov se majhne količine izvlečkov droge rabijo kot stomahik, sredstvo za želodec, tako je tudi ona sestavina švedske grenčice. V ljudskem zdravilstvu jo vsebujejo številne čajne mešanice za čiščenje krvi in odvajanje strupenih snovi iz telesa. Plodovi pri nas niso na tržišču.

Odmerek za odrasle
Napitek iz pol do dva grama listov na dan, pripravljen kot poparek s toplo, vročo, ne pa vrelo vodo. Vzame se pred spanjem, lahko pa tudi še zjutraj. Mnogi avtorji priporočajo namakanje v hladni vodi 10 do 12 ur, ker se s tem izluži manj snovi, ki bi lahko povzročile krče.

Novejša dognanja
Vsebujoči senozidi spadajo med antrakinonske glikozide, katerih odvajalne lastnosti so dobro znane. Podobno kot pri krhliki njihovi presnovki v debelem črevesu spodbudijo krčenje gladkih mišic in krepijo črevesno gibljivost, zaradi katere se blato potiska naprej, postaja mehko, odvajanje pa pogostejše. Ker se prepreči vračanje soli in vode v krvni obtok, črevesna vsebina nabrekne in s pritiskom na črevesno steno dodatno spodbudi črevesno gibljivost. Učinek nastopi po 6 do 12 urah. Vsebujoči senozidi A in B naj bi bili najučinkovitejši in najvarnejši, zato nekateri avtorji predlagajo, naj bi se samo ti senini izvlečki uporabljali za odvajalni namen. Dokumentirane so raziskave na miših, pri katerih je sestavina aloe-emodin zaznavno zavrla eksperimentalno izzvano levkemijo, rakavost belih krvničk, vendar obstajajo tudi laboratorijski izsledki, pri katerih je bila rakotvorna. To nas pouči, da posamezna ugotovitev ne pove dovolj, lastnosti posamezne sestavine pa tudi sicer nimajo praktične vrednosti, dokler ne vemo, koliko prispevajo k naravi cele droge in kakšno bi bilo tako koristno kot škodljivo delovanje pri ljudeh.

Stranski učinki in strupenost
Pri običajnih odmerkih niso znani. Čezmerni odmerki povzročijo krče v trebuhu, redko in vodéno blato ter drisko, čezmerno jemanje pa kronično zaprtje in odvisnost, ki zaradi izgube vode in soli, predvsem kalija, pripelje do črevesne ohromelosti in zmanjšane učinkovitosti, za isti učinek so potrebni večji odmerki. Pri bolnikih z obolelim srcem bi bil zaradi primanjkljaja kalija moten srčni utrip. Znani so primeri, ko je dolgotrajna raba povzročila bolestno mršavost, skrivenčenost prstov in izgubo nekaterih pomembnih beljakovin v krvi. Pogosta raba antrakinonov nepopravljivo poškodujejo mišični plašč tankega črevesa, kar se kaže kot naporna, stalna in boleča potreba po iztrebljanju.

Prepovedi in opozorila
Antrakinonske spojine niso primerne za bolnike s črevesno zožitvijo ali neprehodnostjo, ker lahko poškodujejo črevo, prav tako ne, ko je vnet slepič in ob drugih črevesnih vnetjih kateregakoli porekla. Zaradi reflektornega zvečanja prekrvitve organov v mali medenici lahko povzročijo ginekološke težave, zato se ne priporočajo nosečnicam in med menstruacijo. Prav tako jih ne priporočamo doječim materam, saj se deloma izločajo v materinem mleku, na voljo pa so varnejša odvajala, na primer polnilna. Izguba kalija zveča delovanje srčnih glikozidov, na primer digoksina. Sicer nenevarno obarvanje seča lahko moti nekatere laboratorijske preiskave. Tako kot druga antrakinonska odvajala, se tudi sena ne sme uporabljati proti kroničnemu zaprtju in dalj časa. Zloraba vodi v odvisnost: brez njih črevo ne more več normalno delovati.

Lekarniško mnenje
Odvajalne lastnosti senozidov, ki so glavna kemična značilnost droge, upravičujejo zeliščno rabo sene za odvajalo. V pravih odmerkih je blago in zanesljivo odvajalo, ki poprime v debelem črevesu, odvaja pa več dni zapored. Antrakinonski pripravki morajo biti standardizirani, se pravi z izmerjeno zdravilnostjo, sicer je njihov učinek nepredvidljiv. S spodbujevalnimi odvajali, tudi s seno, je treba prekiniti, čim se odvajanje uredi, neprekinjeno pa jih ne smemo jemati več kot dva tedna. Za preprečevanje in ob zdravljenju zaprtja priporočamo hrano, ki vsebuje veliko neprebavljivih snovi, na primer zelenjavo, solato, črni kruh in otrobe, pitje zadosti tekočine in čim več gibanja.

Misel
Mladenič je ujel zlato ribico. »Če me pustiš živeti,« ga je prosila, »ti izpolnim katerokoli željo.«
Fant si je mislil: »Ena uresničena želja bo premalo za celo življenje, ki ga še imam pred sabo.« Pa si je domislil, rekoč: »Dobro, moja edina želja je, da se mi izpolnijo vse želje.« In je ribico izpustil.
Komaj je odplavala, se je ob njem pojavil lekarnar. »Kaj si naj začnem s tabo,« je bil nejevoljen mladi mož, »mlad sem še – čil in zdrav!«
Lekarnar mu je odgovoril: »Takšen bi tudi ostal, če bi si bil resnično zaželel le eno željo. Ker pa si si jih več, jim bo treba dati mero. In zato sem tu.«