Uporabni del
Koščica in olje iz semena.

Raba v prehrani
Je vsem znano užitno sadje. Svet Evrope ga razvršča v skupini naravnih začimb N1 in N2. Prva velja za mesnati del plodu, za katero ne obstajajo količinske omejitve, druga pa za seme v koščici in iz njega iztisnjeno olje, ki se smeta dodati živilom le v omejeni količini: vsebnost  cianvodikove kisline v končnem izdelku praviloma ne sme presegati 1 mg/kg, v sokovih pa 5, slaščicah 25 in marcipanu 50 mg/kg. Slovenska odredba o razvrstitvi zdravilnih rastlin razvršča mesnati del plodu v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana, seme pa v kategorijo ZR, ki omeji njegovo rabo na registrirana zdravila z režimom izdaje na recept.

Zelščna raba
Po tradiciji se  z oljem odišavijo kozmetični izdelki, denimo mila in kreme.

Odmerek
Ni znan, ker se marelične koščice po ljudskem izročilu ne uporabljajo za zdravilo.

Novejša dognanja
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih  letih je bila marelica deležna precejšnjega zanimanja zaradi domneve, da je laetril – kemični sorodnik v mareličnem semenu vsebujočega amigdalina – učinkovito zdravilo proti raku. Postavili so tri teorije. Prva je slonela na napačni predpostavki o različni vsebnosti encimov v rakastih in zdravih celicah, zaradi katere naj bi iz laetrila nastal strupeni cianvodik predvsem v rakastih celicah, v zdravih pa se pretvoril v manj strupeni tiocianat; izkazalo pa se je tudi, da se amigdalin biokemično spremeni že v prebavilih. Pravilna ni bila niti druga domneva, po kateri naj bi bil presnovljen amigdalin učinkovit, učinkovitost pa naj bi ohranil na poti do rakastih celic. Brez znanstvenega temelja pa tudi tretja domneva, ki je laetril preimenovala v vitamin B₁₇, čigar primanjkljaj naj bi povzročil rak, stalno uživanje pa bi njegov nastanek preprečilo.
Nazajšnji pregled zdravljenja rakastih bolnikov je dopustil možnost zdravilne učinkovitosti laetrila, nadaljnje klinično preskušanje pa jo je ovrglo. Še več, po laetrilu se je skrajšala pričakovana dolžina življenja zaradi kronične zastrupitve s cianidi. Zavoljo zaščite splošne javnosti pred amigdalinom se slednji na zahodu od 1984. dobi le na recept.

Stranski učinki in strupenost
Laetril in uživanje mareličnih jedrc je najpogostejši vzrok zastrupitve s cianidi, dokumentiranih je več kot dvajset smrtnih izidov. Jedrca so strupena zaradi vsebnosti amigdalina, iz katerega se s pomočjo encima β-glukozidaze, toplote, mineralnih kislin ali visokih odmerkov vitamina C sprosti cianvodikova kislina (HCN). V prebavilih sicer ni na voljo obilo omenjenega encima, a ga vsebujejo semena sama, prav tako pa druga hrana, na primer zeleni fižolovi stroki, korenje, zélena, zeleni poper, zelena solata, gobe in sladki mandeljni. Biokemična pretvorba poteče v kislem želodčnem okolju počasi, hitreje pa v alkalnem črevesnem, zato lahko znaki cianidne zastrupitve nastopijo z zamudo.
Akutna zastrupitev: Cianidi se vsrkajo iz zgornjega želodčno-črevesnega predela, se z lahkoto razpršijo po telesu in hitro povzročijo zastoj   v   dihanju, če jim tega ne preprečimo. Zastrupitveni znaki so omotičnost, glavobol, siljenje na bruhanje, bruhanje, pijanost, nato dihalne motnje, razbijanje srca, zaznaven upad krvnega tlaka, krči, ohromitev, nezavest in smrt, ki lahko nastopi že po minuti do četrt ure po zaužitju. Nasprotni strupi so nitrit, tiosulfat, hidroksokobalamin, kobaltov edetat in aminofenol, ki pa so lahko v korist le v zdravniških rokah.
Kronična zastrupitev: Glavni bolezenski znaki so zvečana raven tiocinata v krvi, golša, ščitnični rak, poškodbe na očesnem živcu, slepota, neusklajenost gibov, mišična prenapetost, slaboumnost in miselna počasnost. Pojavijo se lahko ali po uživanju hrane z dosti cianidov oziroma njihovih predhodnikov ali cianogenih zdravil kot je laetril. Pride lahko tudi do poškodb na živčni ovojnici in drugih živčnih bolezni, prav tako do hudih sprememb v krvni sestavi.
Nizka množina cianidov se običajno izdiha ali se s pomočjo encima rodanaze hitro pretvori v manj strupeni tiocinat. Smrtni odmerek je lahko že 50 mg cianvodikove kisline, ki jih vsebuje 30 g oziroma 50 do 60 mareličnih jedrc, običajna koncentracija je 2 mg HCN/g, poročajo pa tudi o 3 mg HCN/g. Koliko je potrebno za strupen učinek, je odvisno od množine amigdalina in encima β-glukozidaze, časa jemanja, stopnje semenske razmehčanosti ter posameznikove sposobnosti razgraditi amigdalin in razstrupiti cianid.
Sistemska koncentracija obravnavanega encima je nizka, zato je po injiciranju strupenost amigdalina majhna, a poskusi na živalih kažejo, da je možen tudi drugi mehanizem hidrolizne pretvorbe v cianid. Cianogeni glikozidi naj bi bili rakotvorni. Nesladkorni del amigdalina je mutagen, spremeni dedno zasnovo.

Prepovedi in opozorila
Marelična jedrca so strupena zaradi vsebnosti amigdalina, ker se iz njega v prebavilih sprosti cianid, poročajo tudi o več smrtnih izidih. Pri posameznikih so povzročila alergijo na dotik. Zaradi splošne strupenosti in možne teratogenosti cianogenih učinkovin, strupenosti za plod, seveda niso primerna za nosečnice in doječe matere.

Lekarniško mnenje
Zanimanje za marelična jedrca izvira izpred dvajset let, ko se je mislilo, da je polsintetski derivat naravnega  amigdalina nestrupeno zdravilo za rak. Postala so dodatni vir za čudežno zdravilo. Trditve so se pozneje izkazale za napačne, amigdalin in njegovi analogi pa zaradi cianogenosti strupeni za uživanje, s smrtnim izidom tudi po zaužitju mareličnih jedrc. Uživanje okusnega mesnatega plodu sicer ni bilo nikoli sporno.

Misel
Nekomu je postalo slabo, ker se je prenajedel marelic.